Center 101, 2393 Črna na Koroškem
02 87 048 10
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
A A A

perkmandeljcUstno izročilo pravi, da je bil Perkmandeljc majhen rudarski škrat, ki živi v rudniških rovih podzemlja Pece. Mit govori, da se je v svojih zelenih hlačah in rdečem suknjiču ter s kapico na glavi motal med nogami rudarjev in nekaterim rudarjem tudi nagajal, jim odnašal hrano, v težkih trenutkih pa jih je varoval in stal ob strani.

Lahko ga srečamo, ko kolesarimo po opuščenih rovih rudnika, ali pa, ko se sprehajamo peš po poti kralja Matjaža.

 

 

kralj matjaz legendaOhranilo se je več legend o kralju Matjažu, ki pripovedujejo o dogodkih iz njegovega življenja. V Mežiški dolini največkrat slišana je naslednja:

Nekoč, že dolgo bo tega, je na Slovenskem vladal bogat in pravičen kralj, po imenu Matjaž. Bil je naše gore list. Mir in blaginja sta vladala v deželi. Pa je z vzhoda pridrla horda strašnih Turkov in napadla deželo.

V neenakem boju sta se Matjaž in njegova vojska hrabro borila, a vojaki so padali drug za drugim, dokler ob kralju ni ostala samo še peščica mož. Ko je kralj sprevidel, da so Turki premočni, se je z vojsko pognal v beg, in ker je bil pravičen vladar, ni bil ubit, ampak se je pred njim odprla gora in ga vzela vase. Tam zdaj za mizo spi s svojimi vojaki, in ko se bo njegova brada devetkrat ovila okoli mize, se bo slovenski kralj prebudil in prišel odrešit svoje, pod tujci zatirano ljudstvo.

Nekoč so živele na Volinjaku Žal žene. Ena izmed teh je vedno hodila h kmetu Hermonku in učila gospodarja sejati žito. Ko je bila nekega leta izredno mrzla zima, je rekla žal žena gospodarju: »Hermonko, sej bob!« Hermonko je nasejal bob po snegu. Ker je bil sneg trd, je ves bob zletel po snežni skorji po bregu za rob proti Mežici.

V starih časih so živeli velikani, Ajdi. Imeli so človeško podobo, bili pa so strašno veliki. Prvi rod velikanov je živel na Stekleni gori, od koder so se preselili na naše najvišje gore in planine. Če so se hoteli med seboj pogovoriti, niso šli tako kakor mi drug k drugemu v vas, temveč so se pomenili kar z gore na goro. Če si je kateri moral od drugega kaj izposoditi, je samo zaklical in zaželeni predmet mu je sosed vrgel z druge gore. Tudi po vodo niso hodili kakor mi s posodami, nagnili so se samo z gore in zajeli s periščem iz reke.

Tam, kjer so se razprostirale nekoč prevaljske fužine, Farska ves in Guštanj, je ležalo nekoč jezero. Na Temelnovem vrhu pa je živel ob obrežju imovit graščak, ki je imel tri lepe hčerke. Prvi je bilo ime Marija, drugi Barbara, tretji pa Rozalija. Kaj rade so se hčerke vozile v čolnu po jezerski gladini. Obiskovale so sosednjega graščaka na severni strani jezera, koder teče sedaj železnica.Ko so se na večer vračale domov, je hud vihar razburkal jezerske valove in premetaval ladjo kakor orehovo lupino. Ni bilo pomoči, hčerke so utonile.

Blizu Kotnikove kmetije pod Plešivcem v gozdu na meji med Štajersko in Koroško je živel svoj čas Gozdni mož. Bil je opičje postave, imel kosmate roke, zaraščen obraz in bele brke. Hodil je po večni luči po pobočju planine in neprenehoma vpil:«Hojoj, hojoj!« Če se mu je kdo oglasil ali ga oponašal, tedaj je smel pojesti vsako žensko, katera je bila po večernem zvonjenju brez moškega spremstva zunaj hiše.

Prav tam, kjer stoji danes cerkev, je bilo nekoč jezero, v katerem je prebival povodni mož. Sv. Uršule tedaj še ni bilo. Sv. Uršula je namreč prišla iz Hrvatske in se naselila najprej na Poharci blizu Slovenjega Gradca. Uršuli pa na Poharci ni ugajalo, ker so pastirji preveč pokali z biči. Sklenila je, preseliti se na drugo goro.

 

Joomla! Debug Console

Session

Podatki o profilu

Uporaba pomnilnika

Database Queries