Črna na Koroškem (575 m n. v.) je slikovito, prijetno naselje v trikraki dolini ob reki Meži na desno in Javorskim potokom na levo, na križišču dveh cest – na levo proti Šoštanju in desno proti Koprivni. Ko prideš v Črno po dolini Meže, ti nekje v notranjosti nekaj reče:

"TU BI PA RAD BIL DOMA."

Domneva, da je bila Črna naseljena že v rimskem času, je resnično samo domneva, ki nima trdne opore. Črna se v virih prvič omenja leta 1137, kot navaja avstrijska umetnostno-zgodovinska topografija (Dunaj 1889, str. 306). Leta 1309 se v virih navaja župnik iz Črne, v poznejših navedbah pa najdemo podatke o kmetih, ki so tu živeli (1317, 1449, 1461). Sicer je Črna glede svetnih gospodov doživljala isto usodo kot drugi kraji Mežiške doline. Leta 1323 je Konrad Auffesteinski dobil Pliberk in vsa posestva, tudi Javorje in Črno, da bi leta 1368 vse skupaj dobili Habsburžani.

Povemo lahko še to, da je desni breg Meže spadal najprej v prafaro Ljubno, levi pa v prafaro Šmihel pri Pliberku. Leta 1362 je celotno področje Črne prišlo pod upravo fare Šmihel, leta 1601 pa je vse skupaj kupil grof Ivan Ambrozij pl. Thurn - Valsassin za 80.000 goldinarjev od cesarja. Tako je kraj vse do danes dokaj tesno povezan z grofovsko družino. Thurni so imeli Črno v lasti vse do leta 1782, ko je bilo odpravljeno dedno kmečko podložništvo, ki je res prenehalo leta 1782, ne pa tudi lastništvo posesti, hiš ali obratov, ki jih je ta družina imela na področju Črne.

Iz leta 1620 so znani tudi prvi zapiski o fužinarstvu, ko se je v Črni naselil fužinar in rudar iz Labotske doline Melhior Puc; tja je dal prenesti tudi svoje koncesije za dve talilni peči. Že leta 1624 je rudnik in fužine prodal grofu H. L. Thurnu. To je verjetno tisti korak, ki je dolino Meže v poznejših stoletjih vse do danes zaznamoval z rudniki svinca in železarstvom. Nato je očitno tudi v Črni po letih uspešnega trgovanja s svincem v obdobju 1620–1634 nastopilo obdobje inflacije, ko se je svinec slabše prodajal. Iz leta 1644 je v koroškem deželnem muzeju v Celovcu ohranjen tudi prvi pisni vir, ki omenja rudarjenje v Črni, iz leta 1665 pa izvira listina, ki dovoljuje kopanje svinčenega sijajnika v Črni. V 17. in 18. stoletju je zato sledilo močno poseljevanje Črne in okolice. Rudarjenje svinčeve in cinkove rude je bilo tako zakoličeno za nadaljnjih 330 let.

Koncem 18. stoletja je delo v rudnikih skoraj čisto prenehalo, vendar se je hitro spet obnovilo, saj je imela Avstrija zaradi Napoleonove Ilirije velike interese v Mežiški dolini. Tako se je delo v jamah v drugi polovici 19. stoletja spet razmahnilo. Lastnikov rudnikov je bilo več, kasneje pa so se združili v Bleiburško unijo rudnikov BBU (1861) s sedežem v Celovcu. Povemo lahko tudi to, da so v rudniku po večini delali tujci, od domačih kmetov le malokdo. Če so že delali domačini, so ti bili običajno revnejšega sloja. Sicer pa se pri rudniku ni delalo samo v jami; tu so bili tudi kovači, mizarji, gozdarji, pozneje električarji, upravljavci žičnic, delavci v topilnici ... Rudnik je odločilno vplival na podobo kraja, kot ga vidimo danes.

Rudarjenje je danes opuščeno, na "knapovške" čase pa spominjata turistični rudnik in muzej PODZEMLJE PECE v sosednji Mežici, kjer se lahko radovedni obiskovalec z jamskim vlakom odpravi po starih rudarskih sledeh. V centru vasi sta na ogled tudi stalna etnološka zbirka in rudarski muzej, ki pričata o bivalni kulturi Črnjanov in njihovem delu v preteklosti.

FUŽINARSTVO

Pri razvoju Črne je igralo pomembno vlogo tudi nekaj več kot 100 let trajajoče železarstvo. Že omenjeni Melhior Puc je prav gotovo postavil (vsaj idejno) temelje železarstva za vso dolino. Seveda je prvotno železarstvo zamrlo. Na novo so jih spet postavili grofje Thurni, in sicer je bila prvotna železarna grofov Thurnov zgrajena v letih 1772–1775 v Črni. V 2. polovici 18. stoletja so morale biti, vsaj za silo, urejene poti od Črne do Mežice, saj so imeli obrati v Črni in Mežici enotno vodstvo, drugače bi morali tudi težke tovore nositi čez hribe. (V mežiških železarnah niso topili rude, surovo železo so vozili iz drugih Thurnovih železarn). Podrobno poročilo o delovanju železarne grofov Thurnov iz Pliberka na Črni iz leta 1804 poroča o naslednjih napravah in obratih:

• en požarni ogenj (talilnica)

• eno Valoško kladivo in ogenj

• ena cajnarica

• žebljarna s 6. ognjišči

• 30 nakoval

• dvojne navadne klešče

Po tem popisu orodij in naprav Š. Lednik sklepa, da je na Črni v železarni delalo do 200 ljudi. V to so všteti tudi tisti, ki so pripravljali oglje in teh ni bilo malo. Lahko povemo recimo to, da so leta 1830 izdelali 1000 centov žebljev, ki so jih prodali ladjarjem v Trstu.

Razvoju železarstva v Črni lahko sledimo skoraj do konca 19. stoletja, ko je začela v povečanem obsegu obratovati železarna na Ravnah. Obrat v Črni je bil že leta 1892 močno skrčen, v naslednjih letih pa je nehal obratovati. Svoje je seveda naredila železnica skozi Guštanj (Ravne), parni stroj v železarni (1830), utesnjenost kraja Črna in seveda oddaljenost. Leta 1880 (po Ledniku) so Thurnove fužine na Črni nehale delati. Grofje Thurni pa so postavili temelje razmahu železarstva v Guštanju (na Ravnah).

IZ PREJŠNJEGA STOLETJA DO DANES

Črna se je skozi stoletja razvijala iz vaškega naselja, s stalnim naraščanjem prebivalstva, v tržno okolje.

V župniji je bilo v 16. stoletju kakih 10 hiš, do srede 18. stoletja pa se je število povečevalo, tako da leta 1764 že šteje 51 hiš, leta 1931 pa 112 hiš. Večalo se je število prebivalstva (leta 1856 jih je bilo 1586, leta 1954 = 4468, leta 1991 pa 3950). Številčnost ni naraščala toliko zaradi naravnega prirastka, temveč zaradi priseljevanja od drugod. V industrializirani Črni so videli zaslužek in tako prihajali iz bližnjih krajev (Mežice, Prevalj, Pliberka, Železne Kaple, Štajerske, Prekmurja...), pa tudi iz malo bolj oddaljenih krajev (Italije, Nemčije, pozneje tudi Hrvaške in Bosne).